Center znanja

• Monitor življenjskih funkcij
• Z monitorjem prikažemo pacientove življenjske funkcije s krivuljami in številčnimi vrednostmi. Z njim nadzorujemo:
  • Srčni utrip in grafični zapis delovanja srčne mišice (EKG):
  merimo ga preko treh elektrod (nalepke z gelom), pritrjenih na pacientov prsni koš.
  • Krvni tlak:
  merimo sistolični (zgornji), diastolični (spodnji) ter srednji krvni tlak. Merjenje izvajamo na dva načina. Prvi način je neinvaziven in ga izvajamo preko manšete za merjenje krvnega tlaka, najpogosteje na nadlahti. Drugi način pa je invaziven in sicer preko arterijskega katetra, ki je povezan na monitor in vstavljen v eno izmed arterij (najpogosteje na zapestju, zaščiten z opornico in povojem). Ta način merjenja nam omogoča neprekinjeno spremljanje krvnega tlaka.
  • Nasičenost krvi s kisikom (saturacija):
  je kazalec pacientove preskrbe tkiv s kisikom. Meri se s pulznim oksimetrom, ki je nameščen na pacientov prst ali ušesno mečico. Ob merjenju sveti rdeča lučka.
  • Frekvenca dihanja:
  je pomemben parameter na monitorju, predvsem pri pacientu, ki ni na ventilatorju. Prikaže nam frekvenco vdihov/izdihov na minuto. Meri se preko EKG elektrod.
  • Telesna temperatura:
  najpogosteje jo merimo centralno preko urinskega katetra ali preko posebnega arterijskega katetra. Lahko jo merimo tudi periferno preko monitorjevega senzorja vstavljenega pod pazduho.    
  • Centralni venski pritisk (CVP):
  merjenje izvajamo preko centralnega venskega katetra, ki je vstavljen v eno izmed večjih ven. Številka nam da podatek o pacientovem volumnu krvi in funkciji srca.
  • Intraabdominalni pritisk (IAP):
  je tlak, ki ga preko urinskega katetra izmerimo v trebušni votlini. Običajno se meri pacientom po operacijah trebuha in nam lahko pomaga pri prepoznavi spremembe pacientovega stanja.
  • EtCO2:
  merimo koncentracijo CO2 v izdihu. Je eden od kazalcev uspešnosti predihavanja pacienta.
  • BIS:
  merjenje se izvaja preko elektrod, ki so nameščene na čelo pacienta. Meri se globina sedacije pacienta.
  
  
• Ventilator in mehanska ventilacija
• Ventilator je aparat, ki pacientom pomaga vzdrževati optimalno oskrbo s kisikom. Uporabljamo ga pri pacientih z boleznimi in stanji, ki zahtevajo dolgotrajno sedacijo (umetno komo) ter pri pacientih, pri katerih je zaradi različnih vzrokov prišlo do slabše dihalne funkcije. Vzroki so lahko: pljučnice, poslabšanje kronične obstruktivne bolezni, poslabšanje astme, operativni posegi, septična stanja, poškodbe vratne hrbtenice, poškodbe glave...
   
  Ventilacijo delimo na invazivno in neinvazivno mehansko ventilacijo.
   
  • INVAZIVNA MEHANSKA VENTILACIJA
  Izvaja se preko umetne dihalne poti (tubus ali trahealna kanila).
   
  Tubus je cevka, ki je vstavljena skozi ustno votlino in grlo v sapnik pacienta. Ti pacienti ne morejo govoriti, ne morejo in ne smejo pa tudi prejemati hrane in tekočine skozi usta.
   
  Trahealna kanila je cevka, ki je z operativnim posegom vstavljena pod grlom skozi odprtino na vratu v sapnik. Vstavi se pri pacientih, ki potrebujejo dolgotrajno vzdrževanje proste dihalne poti in/ali mehanske ventilacije. Po določenem času lahko pacienti s trahealno kanilo in z uporabo posebnih pripomočkov tudi govorijo. Ti pacienti lahko pijejo in jejo skozi usta, vendar nikoli brez prisotnosti medicinske sestre.
  
  

  
  •  NEINVAZIVNA MEHANSKA VENTILACIJA (NIV)
  Izvaja se lahko preko obrazne maske, posebne čelade ali nosne kanile. Deluje tako, da pacientu s pozitivnim tlakom dovaja zrak ali kisik v dihalne poti. Za to obliko ventilacije, mora biti pacient priseben in sodelujoč. Je pacientu prijaznejša oblika ventilacije kot invazivna, vendar pa jo pacienti različno dobro prenašajo. 
  
  
  
  
   
  
   
• Bispektralni indeks - BIS
• 

  BIS je kratica za bispektralni indeks. Omogoča nam vpogled v globino pacientove sedacije/uspavanosti. Pacientu na točno določena mesta na čelu namestimo elektrode z gelom, ki preko EEG krivulje (električna aktivnost možganov) na monitorju izpišejo številčno vrednost, s katero lahko izmerimo kako globoko pacient spi.
   
• EEG čelada
• 

  EEG je kratica za encefalogram (električna aktivnost možganov), ki se v nekaterih primerih opazuje in meri z namestitvijo EEG čelade. Običajno se uporablja pri pacientih, ki so v komi, ki ni bila povzročena z zdravili ter pri pacientih z motnjami v EEG (epilepsija).
• Centralni venski kateter (CVK)
• 

  Je kateter vstavljen skozi kožo pacienta v eno izmed večjih ven. Konica katetra se nahaja v bližini srca. Namen katetra je predvsem dovajanje infuzij (antibiotiki, tekočine, uspavala, umetna hrana, zdravila za vzdrževanje krvnega tlaka...). 
  
  Najpogostejše mesto za vstavitev centralnega venskega katetra je leva ali desna podključnična vena. Lahko pa se vstavi tudi v veno na vratu ali v dimljah. Prednost katetra je zmanjšana potreba po perifernih venskih pristopih, omogočanje merjenja centralnega venskega tlaka in aplikacija zdravil, ki ne smejo biti aplicirana v manjše vene. Preko centralnega venskega katetra lahko tudi odvzamemo kri, kar zmanjša število vbodov pacienta.
• Arterijski kateter
• Je tanek kateter, ki je vstavljen v eno izmed arterij, običajno na zapestju. Preko katetra se neprekinjeno meri krvni tlak, uporabljamo ga tudi za odvzem krvi. Kateter je zaščiten z opornico in povojem.
  
  

  
• Urinski kateter
• Je silikonski kateter, ki je skozi sečnico pacienta vstavljen v sečni mehur. Preko posebne zbiralne vrečke lahko spremljamo izločanje pacientovega urina vsako uro. Urna diureza je pomemben parameter pri spremljanju kritično bolnega pacienta, saj glede na izločen urin prilagajamo infuzije, računamo tekočinsko bilanco, odvzemamo urin za preiskave ter kontinuirano spremljamo centralno telesno temperaturo.
  
  

  
• Nazogastrična/orogastrična sonda
• Je cevka, ki je vstavljena skozi nos ali usta pacienta v želodec. Preko sonde pacientu dovajamo medicinske prehranske pripravke ter merimo zastoj tekočine v želodcu. Sondo imajo vstavljeno pacienti, ki še ne morejo sami jesti in piti, pacienti po operacijah trebuha, pacienti na invazivni mehanski ventilaciji ter pacienti, ki obilno bruhajo.
  
  

  
• Hladilna blazina
• 

  Je pripomoček, s katerim preko posebnega aparata in hladilne blazine vzdržujemo pacientovo ciljno telesno temperaturo. Aparat dovaja hladno vodo v blazino, blazina pa je nameščena na/pod pacienta.
  
   
• Inhalacijska sedacija
• 

  Inhalacijska sedacija uporablja sistem, preko katerega pacientu, ki je mehansko ventiliran, dovajamo hlapni anestetik za sedacijo. Je sistem, ki deluje podobno kot filter med pacientom in ventilatorjem, oglje, ki je v filtru zadrži izdihane hlapne anestetike in jih ob vdihu ponovno sprosti. Hlapni anestetik dovajamo preko posebne brizge. Omogoča tudi natančen nadzor nad sedacijo pacienta, saj na monitorju merimo koncentracijo anestetika ob izdihu.
• Zdravljenje z dušikovim oksidom
• 

  Uporablja se pri pacientih s hudimi dihalnimi težavami. Dušikov oksid razširi žile, sprostijo se gladke mišice v pljučnih arterijah, posledično se zmanjša pljučni krvni tlak, izboljša se nasičenost krvi s kisikom in razbremeni se srce. Dušikov oksid dovajamo iz jeklenke preko posebnega sistema in ventilatorja mehansko ventiliranemu pacientu.
• Intrakranialni tlak - ICP
• Je mednarodna kratica za intrakranialni tlak (znotrajlobanjski tlak). V nekaterih primerih se pacientom s hudo poškodbo glave, v bližino poškodovanega mesta, z operativnim posegom skozi lobanjo vstavi poseben kateter, preko katerega lahko nenehno spremljamo tlak v možganih. To nam  omogoča pravočasno ukrepanje za preprečevanje hujših posledic poškodbe glave.
  

  
• Drenaže
• Dren je cevka iz umetnega materiala, ki je uvedena v telesno votlino, votle organe, rane in tkiva, kjer se nabira tekočina. Ločimo več vrst drenaž. Najpogosteje boste pri naših pacientih videli drenaže, ki so nameščene v trebuhu (po operacijah) in ali pa v prsnem košu. Preko drenaž spremljamo količino in vrsto izločka in nam lahko nakažejo nenadne in hude spremembe pacientovega stanja.
  

  
• Antidekubitusne blazine
• Vsi pacienti v CIM (izjema poškodbe hrbtenice) ležijo na antidekubitusni blazini. Ta blazina preprečuje nastanek ran zaradi pritiska (dekubitus). Blazina je sestavljena iz prekatov, kateri se izmenično polnijo in praznijo z zrakom.
  

  
• Začasni srčni spodbujevalnik (pacemaker)
• 

  Je elektro-stimulacijska naprava, ki uravnava delovanje srca. Sestavljena je iz katetra, elektrode in aparata. Elektrodo skozi kateter vstavimo skozi večjo veno pod ključnico v srce. Na aparatu nastavimo željeno frekvenco bitja srca. V primeru, da pacientovo srce bije prepočasi, mu začasni srčni spodbujevalnik z majhnim električnim impulzom pošlje vzpodbudo, da obdrži želeno frekvenco.
  
   
• Pupilometer
• 

  Je naprava, ki preko osvetlitve zenic izmeri velikost ter hitrost njene reakcije. Najpogosteje se uporablja pri pacientih s poškodbo glave in nam omogoča, da hitro prepoznamo spremembe v reaktivnosti in velikosti zenic.
   
• SCD sistem
• 

  Je sistem, ki z uporabo zaporedne kompresije preprečuje globoko vensko trombozo in pljučno embolijo. Na pacientove noge se namestijo manšete s prekati, ki jih aparat po določenem zaporedju napihuje. S tem spodbuja venski pretok in zmanjšuje tveganje za nastanek krvnih strdkov.
• Posteljna enota
• Vsak pacient v Centru za intenzivno medicino je nameščen v posteljno enoto, ki jo sestavljajo: električno nagibna postelja z dinamično blazino, stativ s črpalkami in perfuzorji ter lučjo, dvojni obposteljni monitor s transportnim monitorjem, stojalo za invazivno merjenje krvnega pritiska, obposteljna mizica, voziček s pripomočki in mizica za dokumentacijo. Večina pacientov v enoti potrebuje tudi ventilator, ki je nameščen ob posteljo na nasprotno stran monitorja. Po potrebi se v sobo namesti tudi dializni aparat.
  
  
  
  V vsaki sobi je več priključkov za zrak, kisik in vakum, razdeljeni so na stenah in stativu. Vsaka posteljna enota mora vsebovati tudi ročni balon za predihavanje, dozator zraka in kisika, napravo za izvajanje vleka (aspirator) – ta se uporablja za čiščenje dihalnih poti, pripomočke za ustno nego ter potrošni material za monitoring pacienta.