10. septembra obeležujemo
Svetovni dan preprečevanja samomora. Samomor in pogovor o samomoru je v naši družbi še vedno tabu. Samomor je sicer zapleten pojav, ki ga ni moč razumeti, če se osredotočimo le na to edino in dokončno obliko človekovega vedenja. Lahko ga dojamemo le tako, da se ozremo na različne, včasih tudi prikrite oblike avtoagresivnega vedenja.
Že nekaj desetletij je v Sloveniji količnik samomora bolj ali manj nespremenjen, in sicer znaša 30 samomorov na 100.000 prebivalcev. To pomeni, da vsako leto stori samomor okrog 600 državljanov Slovenije. Za »slovenski« samomor je značilen še način samomora. Prevladuje obešanje. To je sicer prevladujoči način pri moških, vendar tudi kar polovica žensk, ki storijo samomor, stori to z obešanjem.
Če hočemo ugotavljati, zakaj je Slovenija tako obremenjena s samomorom, moramo pogledati, kateri so dejavniki tveganja. Med najpomembnejšimi dejavniki tveganja so motnje razpoloženja, predvsem depresija, shizofrenija, motnja hranjenja in komorbidnost.
Med družbenimi dejavniki tveganja so med najpomembnejši: razveza, ovdovelost, samskost in nezaposlenost. Tako v Evropi kot tudi v Sloveniji stori samomor več moških kot žensk (3,5-krat več). Lahko bi torej rekli, da je dejavnik tveganja tudi moški spol. Časovno se največ samomorov zgodi spomladi. To naj bi bilo povezano tako s fiziološkimi dejavniki (pomanjkanje svetlobe konec zime in v zgodnji pomladi) kot tudi s sociološkimi dejavniki (spomladi se tisti, ki niso osamljeni, začnejo intenzivneje družiti).
Preprečevalne ukrepe lahko delimo v zdravstveno preprečevalne in javno – zdravstvene ukrepe.
Vzpostaviti je treba mrežo skupnostnih služb, ki vzpodbuja in uči ljudi v spretnostih obvladovanja težkih življenjskih situacij. Posebej se moramo s takimi programi približati tistim, ki slabo obvladujejo vsakdanji negativni stres, ker nimajo podporne mreže svojcev ali prijateljev. In predvsem je treba spreminjati odnos javnosti do samomora.
Več na spletni postaji o duševnem zdravju
Živ?Živ!
